Eseji

Eseje pišem od osemdesetih let, večinoma o poeziji in o ljudeh, ki jo pišejo. Najdaljši esejski lok je posvečen pesniku Valentinu Cundriču, s katerim sem v tistih letih tudi sodelovala. Leta 1987 sem v samozaložbi izdala Duh tamutasti?, zapise o Valentinu Cundriču, leta 1989 in 1991 sem z njim objavila dva daljša pogovora, leta 1990 pa je v reviji Dialogi izšel esej Pravilo pesem je, izjema svet o njegovem delu in ustvarjanju v letih 1983 do 1988.

Isti krog vprašanj sem leta 2008 razširila v knjigo Kaj imajo skupnega piramide, azteški rokopisi in Valentin Cundrič, ki je izšla pri založbi Medium v Žirovnici. Knjiga stoji na meji med poljudno znanostjo in esejem: stare kulture, njihovi zapisi in sodobna poezija se v njej berejo drug ob drugem.

Ob esejih pišem tudi ocene in kritike. Za Dialoge sem leta 1989 pisala o knjigi Mare Hostnik Pomagajmo živeti, ne umreti, za Dnevnik leta 1996 o Cundričevih Terjatvah (Zobalnica verzov), za Sodobnost leta 1999 o njegovih zbirkah (Meje neba in zemlje) in leta 2000 o poeziji Vide Mokrin-Pauer (Perunika v spirali). V reviji Rast sta izšli oceni Dva pesniška dvorca (1999) o Petru Kovačiču Peršinu in Sveži sadeži pod drevesom besede (2000), v Gorenjskem glasu leta 2001 zapis Po poti svetlobe in sanj o pesniški zbirki Lee Dežman.

Med krajšimi esejističnimi besedili sta Kdo sem? Kaj delam? v Primorskih srečanjih (1999) in Anketa (proti molku) v reviji Apokalipsa (2005). Vse te objave so s številkami revij in stranmi popisane v bibliografiji. Starejši uvod v eseje in seznam esejev sta ohranjena na starejših straneh, ki so povezane spodaj.