Pet pesmi · avgust 2026
Ura, Češnjev fant, Moja babica, Moj ded, Slamnata zibelka
Pet pesmi o otroštvu pri dedu in babici, ki sem jih avgusta 2026 poslala na mednarodni pesniški natečaj Writory.
Pesem Moj ded je prejela nacionalno priznanje Writory za Slovenijo kot najvišje ocenjena pesem iz Slovenije v tem mesecu.
Ura
V izbi moje babice je stala velika miza
s predalom in visokimi stoli,
okrog nje so stali kot vitezi.
Ni bilo prta; na okenski polici je slonel bel lanen zvitek,
in z njim je babica vsako noč pokrila uro.
»Za mir,« je rekla radovednežem, »škrati v tramu tako utihnejo.«
Beseda me ni bolela, strah mi je zatemnil razum — strah,
da bom nevesta škratu,
ki se vsako noč, škripajoč,
sprehaja v tramovih visokega stropa.
Rešiteljica noči, hrupna ura, ki je glasno oznanjala zarjo,
je s svojimi cofi prebudila babico.
V tramovje je posijalo sonce, zlato se je razlezlo po rjuhah.
Bil je čas, ki je tudi stari uri osvetlil obraz.
Ko bi takrat vedela, da sem v tramovju škrat le jaz.
Češnjev fant
Klicala sem ga Češnjev fant,
ker je imel rdeča lica, dolge noge in vedno nasmejan obraz.
Z menoj je hodil v polje — po travo, po rože,
in dalje v gozd, po gobe in liste jelše,
da sva z njimi postlala cesto,
kjer sva v jasnih nočeh gledala zvezde.
Temno modro nebo ni skrivalo svojih poljan;
oblaki, ki so zakrivali luno, so bili le drobna lisa v neskončnosti.
Moj Češnjev fant ob takšnih trenutkih ni govoril —
le njegovo telo je tiho bedelo ob meni, v želji, v upanju,
da so češnjevi cvetovi, prvi in nedolžni,
prva znamenja moje pomladi.
Naslednje leto, ob času belih cvetov, ga ni bilo.
Ni mogel z menoj v gozd po liste jelše, ni več videl svetlobe noči.
Naslednje leto je bilo obarvano krvavo rdeče —
čas cvetov je minil v sivem nebu in prahu,
nikdar več se ni razraslo v sladke sadeže.
V sadovnjaku, brez češnje, je zraslo novo drevo:
jelševo steblo se je iz leta v leto vedno bolj raztezalo v nebo.
Moja babica
Temno moder predpasnik moje babice je imel sedem žepov.
V njih ni bilo sladkorja ne kruha —
v njih je tiho čepelo stoletje ljudi,
ki so prihajali, oblečeni v temno modre predpasnike,
na dvor mojega deda.
Za ograjo so bohotile robide,
v senci vinske trte se je šibila pogača,
v vrču, zlatorumenem z rožami, se je penilo domače vino.
Z očmi, polnimi sonca in veselja, je babica govorila — brez besed.
Njen obraz, zagorel od poletja in ovit v platneno ruto,
mi je ponujal zavetje:
čas brez zidov šolskega poslopja in sonce, razdeljeno na obroke.
Od jutra do večera, pod temno modro slivo,
v zlatem polju in v senci grozdnega drevesa.
Robide niso čakale, še manj kopica otrok.
Vse je izginilo tisti dan,
ko sem poslednjič ugriznila v grenko-sladko jabolko življenjskih zablod.
Moj ded
Najprej sem zagledala klobuk, kakor znamenje iz drugega sveta.
Za njim je stopala postava, rahlo upognjena, kot bi nosila težo stoletij.
Ded je prihajal med oblaki,
ki so se dvigali iz prašnatih delcev ceste,
ceste, ki se je lomila v mojo kri, v spomin, ki ni bil več samo moj.
Njegova hiša je imela prag, zelen od starosti,
zelen kot volk, ki je stražil zamolčano domačijo.
Tam sem bila del njegove celice,
del njegovega diha, del zemlje, ki je govorila skozi lončene posode.
Deda spoznam samo po klobuku;
glas je ostal v zemlji, dlan v kolovratu,
v gošči, ki je rasla okrog lončarjevine,
kakor da bi varovala skrivnost.
Rada bi mu sedela v naročju, v naročju, ki je bilo nekoč drevo,
in poslušala žvenket posode, ki je klicala svetnike,
rdeči maki pa so se odpirali kot vrata v meglico,
kjer bom dobila svoj sedež.
Ko bo zeleni petelin stare posode zakikirikal v jutro,
ko se bo svet obrnil v ilovnato rumeno,
bom sprejela klobuk iz njegovih rok, iz neder zemlje, ki me je rodila.
Čakam na lonce, na travo, ki je prerasla robidovje,
na češnje, ki so se rdeče objemale z jablano in žitnim klasom.
Z žitnicami bom spletla vrv, stol za deda, in pravljico, ki bo rasla v mojih otrocih.
Naj ne pozabim topline lončarjevine,
mlečnosti žitnega klasa, sočnosti prve temno modre slive,
ki je padla z mojega drevesa v privid deda,
v senco, ki še vedno hodi za menoj.
Slamnata zibelka
V mojem srcu živijo poletja,
polja, polna makovega cvetja, bogatega klasja in zlatega zrnja,
deda in babice na pragu hiše.
In med temi poletji je bil tisti dan, ko sva z dedom obstala sredi polja.
Dež, ki naju je zmočil, je bil božanska rosa.
Kolesje voza se je globoko ugreznilo v blato,
ničesar nisva videla, široka dlan pa je kot lončena skodela lovila zrna žita.
Poslušaj kaplje, zemljo, ki hlepi in se napaja;
poslušaj nebo, ki nama prerokuje in se razdaja.
Moj ded ni odprl dežnika, ni se skril pod širok kozolec.
Bil je nebesna slika deževnega popoldneva,
čakajoč na sonce, ki bi mu posušilo obleko,
ga oblilo z zlato svetlobo —
in takrat bi s polnim naročjem zlatega žita poljubljal darove zemlje.
Obstala bi ob slami, mokra in mrzla,
kot bi v slamnati zibelki prespala dan.
Samo velik moder predpasnik bi ogrel premrlo telo,
jokajoče srce, ki ve, da s časom ne more skleniti zaveze.