Zadnja pesniška zbirka, ki je izšla 2007,  in je  tudi zadnja v nizu desetk (kakor sem poimenovala obdobja pesnikovega ustvarjanja), še zdaleč ni zadnja. Od takrat do danes so izšle še naslednje: Balada o koprivjem semenu, antologija 2008,  Živmutec 2009, Zlog besedojed, zlog judež 2010 , Črnkos 2011, in nazadnje Srebrnina 2012.

Prav v tej zadnji se je zgodila neka korenita sprememba. Pesnik je pesmi razdal, podaril času, skrčil na prostor, da so se lahko razširile daleč v  vesolje, ali kot pravi sam:«Prostor je tu,/ od danes do jutri. / Še sam do sebe brezbrižen./Sem za valovanje njegovih meja/ kot do njegove gostobesednosti dosti ponižen?/« Občutek neke odprtosti, vabila, da se mora človek-bralec soočiti z resnico, dopolnjujejo verzi v isti pesmi:«…je prostor povratnik/iz časov in večnosti,/ oholi mnogokratnik/ lastne povprečnosti. /

Srebrnina pa ni samo to, ni enostavni lošč nekih besed; Srebrnina je potrditev neke nove poti, novih slik, novih vsebin. Cundrič je spet našel način, da razgali svet, tega tu, kot tistega tam, izpod in iznad. Ali kot pravi v pesmi Dedič mraka:« Naravnost proti jati, če iz nje pero/ bo proti nama poletelo,/ da ga pomočiva v črnilo, in nato/ začne pisati zgodbo zapoznelo./

Zvezdnato nebo in Igra sonce in lune izstopata v tej , na videz in po prvem občutku, »vesoljski ravnini besed«, s katerimi povzroča neko pomiritev pri bralcu, in, kar je še najbolj pomirjajoče – počutiš se del stvarstva. Za zasanjane ljudi, za ljubitelje poezije je to najlepše darilo.

Ampak, bralec se bo nenadoma, po neki čudni igri pesmi, znašel na »domačih tleh,« torej, zapele bodo pesmi v maniri narodovega glasu, kot tiste pesmi, ki jih tako radi prepevamo in si mislimo, da smo ujeli dušo slovenstva. Tako postane pesem Luna krade zemlji les in Hiša petja vhod v preteklost, pesnikova opomba za vse tiste, ki ne vedo in ne znajo in nočejo razumeti: v pesmi imamo vse.  S pesmijo Ko si kaplja, kjer pravi:«Ko si kaplja,iščeš rob,/ da pljuskneš nekam čez./, se naš svet, njegova prerokba razširi: vsi postanemo enaki, vsi smo eno morje.

Če je veljalo ( ne vem, zakaj?), da so Cundričeve pesmi »nerazumljive, prezahtevne, da jih je preveč«, se bomo – bodo  tokrat morali soočiti s svojo resnico. Nekaj arhetipskega in okleščenega balasta, pravih rim in pravil pesniške oblike, pesmi postajajo predivo za  vse čase. To potrjuje pesem Beseda, ki pravi:« Beseda je vid./ Pa naj bo../ Beseda je sluh./ Tako je to./ Jo prizemljim v telo./, in v zadnjem delu pesmi doda:«/Ko pa beseda govori besedo,/ je že hudo./ Le kaj naj bi dodala?

Pa vendar, kljub temu, da so pesmi tematsko tako različne, imajo rdečo nit: pesnikovo čudenje nad življenjem, njegovo  iskreno in iskrivo zavitost besede, ker bi rad molčal (pesem Revščina); in kar je najbolj resnično – zaveda se ničevosti in ničnosti. Srebrnina, ki je pesem, je tudi preslikava današnjega časa, dejanj, ki nam niso v čast; dejanj, ki se jih bodo sramovali zanamci.  Ali kot pravi:« Se govori / o srebrnini,/ kot da je govora/ o pogrebnini./ O orodju,/ ki korenini/ v božjem, v hudičevem/ in hlini/ omahljivost/ srpa, kladiva v temini,/ ki žanjeta, udarjata/ po sebi v razvalini./

Zbirka Srebrnina ima zgodbo. Nenavadno zgodbo, ki ima zgodovino, presejano skozi čud in čut pesnikovega izraza.  Nič ni prepuščeno trenutno všečnosti, še manj se pesnik klanja bralcu zaradi katere koli pohvale, prijaznega nasmeha. Njegova skrinja je polna pesmi, ali kot pravi v pesmi Kdor me k sebi posadi:« Kdo brez pesmi je, je žrtev./ Od rojstva, komaj rojen, mrtev./ ali kar že to pomeni,/ če nameni so iskreni./

Nemogoče je izbrati »pravo« pesem; nemogoče je ob takšni zbirki razumeti slovenski Parnas, obdan z bodečo žico, ki te zbode do krvi, in če se mu preveč približaš, te ranijo njegovi zvesti vojščaki. Že zato je pesnik apatrid, kar ponovi v pesmi Apatrid:« Pa s čigave mize /padajo drobtine!/ In kdo poganja/ božje mline./ In za Jakobovo lestev/ kolje kline./ … se pripravljam/ za obisk praznine./

Pesniška zbirka petinosemdeset pesmi Srebrnina je zlata.