Radovednost, ki se običajno poteši ob zadovoljivi informaciji, zame ni bila dovolj. Svet in družba sta se spreminjala, vprašanj je bilo vedno več. Na nek način sem morala povedati, kaj mislim, nastajati so začele krajše zgodbe. Objavljali so jih časopisi in revije, na raznih natečajih, pa verjetno zaradi specifičnega pisanja, nisem bila preveč uspešna. Ne morem reči, da je name vplivala samo družbena klima, spremembe; čas, ki je vedno bolj podoben »svinčenim« časom, saj je moje pisanje postalo in ostalo še vedno kot nuja, izpoved in preverjanje lastnega jaza. Nekaj kratkih zgodb pa je vendarle izšlo v knjigi (Rokus, Založniška hiša Dolenc), nekaj jih je postalo osnova za roman in kriminalke. Z romani pa je spet tako kot s pesmimi: denar…denar…denar…Tako še vedno pristanem v fantazijski realnosti, ki se je mnogokrat izkazala kot resnica. Predvsem v kriminalkah in malo manj v romanih.   

     Upanje za natis se je močno povečalo ob množici novo nastalih založb in založbic, ki niso bile odvisne od »državnih jasli«, a od marsikatere še do danes nisem dobila odgovora. Neka stara modrost pravi: če hočeš človeka uničiti, ga ignoriraj! Mogoče je le kaj na tem???Vendar, le kako bi ustavili Čas, če pa niti vesoljske ure ne poznamo! Moja duša, srce in možgani namreč še kar delajo, meljejo, pišejo; rišejo svet črk in pik, pesmi in zgodb; aforizmov in haikujev, in ne nazadnje pravljic. Očitno se me ignoranca nekaterih ne dotakne, ker sem prepričana, verjamem, in tudi doživljam, da so še ljudje, ki svoje delo jemljejo resno in pošteno.