Nenavadna želja, videti svojo pisavo na papirju, ki me je spremljala od otroštva, je botrovala prvi pesmi. V času, ko so bili pesniki in pesnice »delavci«, več ali manj prezrt razred zase, pa je moje srce bilo v povsem razglašenem občutku za to kruto resnico. V človeku se nekaj premakne, življenje doživlja z vsemi čuti, ne more se ogniti resnici in še manj pisanju. Tako kot vsi začetki, so bili tudi moji polni »slik in barv,« mladostnih čudenj in vprašanj. Prve pesmi so pozabljene, zgorele so na smetišču, na naslednji pesniški sunek sem čakala več let. Pa ne zaradi pomanjkanja želje po pesnjenju, kot le pomanjkanju časa.  Ljubezen je tu opravila svojo življenjsko nalogo, postala sem mati dveh otrok. Nisem ju hotela deliti s pesmimi, pesmi in pravljice so bile samo za njiju.

      Tako je prva pesniška zbirka, PESMI, izšla šele leta 1981, v samozaložbi. Pozno a ne prepozno, sledile so nove in nove. Vse, kar se je nabiralo v meni, je izbruhnilo v povsem novi obliki, formi in vsebini. Od prvih kratkih pesmi, polnih silnih čustev in skrivnosti, do nekakšnega razsvetljenja, kar je pomenilo iskanje duše, svojega obstoja; vprašanja na temo, od kje sem, kam grem?  Torej, deliti sem se morala sama s seboj, s svojimi simboli, gostobesedjem, metaforami in  prispodobami. Pesmi so vrele, postajale drugačne, nekatere svetlejše, druge kot odziv na življenjske dogodke in občutke. Pobudnik za objavo te »hiperprodukcije,« je bil moj pesniški prijatelj, pesnik Valentin Cundrič. Nekaj zbirk sva natisnila skupaj, in najino desetletno obdobje je bilo zelo plodno in bogato. Ampak, kot se to več ali manj dogaja pesnikom in pesnicam, ki niso del zaprtega kroga umetnikov, so pesmi na nek način samevale. Sicer je bilo bralcev več kot dovolj, a kakšnega razumevanja s strani založnikov pa le ni bilo. Izstopata  Revija 2000 in Fondy Oryja Pala. Velik posluh za moje novosti je bilo s strani Marko Golja, na RA Slovenija, in Romane Purkart na RA Triglav.

      Velik delež spodbujanja branja nosijo knjižnice, ki pa že a priori zavrnejo pesniško zbirko. Češ, ljudje pesmi ne berejo?! Jaz pa vem, da jih, a kot bi bilo ves slovenski bralski svet strah, da pesmi manj znanih avtorjev in avtoric ne dvigujejo njihove pomembnosti in znanja, raje neprestano ponavljajo medijsko »obdelane« avtorje in avtorice. Vsemu navkljub so pesmi preživele, prevedene in objavljene tudi v tujini, in so kot zapis, o katerem bo morda nekdo nekoč le pomislil, no – ja, saj niso tako slabe.

      In če pomislim, da sem videla skozi mreno vsakdanjosti,  krutosti in zasmehovanja, sem še vedno polna pesmi, ki jih morda zapišem – za v koš za smeti.

Vseh 44 pesniških zbirk je del mojega srca, razuma in ljubezni. Je pa tudi res, da bi morala marsikatero zavreči, prečistiti, a kaj, ko je vsaka veren zapis občutkov nekega časa, trenutka….

     Tako sta še vedno v predalu dve novi pesniški zbirki, ki čakata na milost založnikov. Sicer pa imajo slednji mraz v duši in mreno na očeh. Vidijo in slišijo samo – denar…denar…denar… .